Uroš Jurišič je mlad borec, za katerega bi mnogi dejali, da je vzklil iz nič in začel premagovati največje ase v mešanih borilnih veščinah. Marsikdo pa ne ve, da je pred tem prehodil naporno pot, na kateri je bil popolnoma predan temu športu. Uroš nam je zaupal o svojih začetkih treninga borilnih veščin, ljubezni do MMA, osvojitvi šampionskega pasu Titan FC, razlikah v odnosu do športa v Ameriki in Sloveniji ter načrtih za prihodnost.
Zakaj si se odločil za trening MMA? Kako se je rodila ljubezen do tega športa?
Vedno sem imel rad borbo. Želel sem si trenirati borilne veščine. Najprej sem začel z Nanbudom, ki je podoben karateju. Moj najljubši del je bil sparring, ki smo ga imeli zelo redko na urniku. Poudarek je bil na tehnikah za polaganje pasu. Kmalu sem nehal trenirati Nanbudo in dokaj hitro spoznal mešane borilne veščine. Prijatelj iz srednje šole mi je razlagal, kako trenira borilne veščine, kjer je dovoljeno vse in je borba realna kot na ulici. Obstajajo le pravila, da ne pride do hujših poškodb. Pogledal sem posnetke na YouTube in se zelo hitro zaljubil v ta šport. Kmalu sem šel s prijateljem na prvi trening in od takrat naprej se držim MMA in se jih bom celo življenje. Iz dneva v dan mi pomenijo več. Trenutno mi predstavljajo vse.
Že v gimnaziji si veliko treniral. Kako je potekala pot od tega, ko si prvič preizkusil MMA pa do tega, da si postal odličen borec in lastnik šampionskega pasa Titan FC?
Pot ni bila lahka, a ko nekaj delaš iz ljubezni, nič ni težko. Da sem lahko treniral in uresničeval svoje sanje, sem se z raznoraznimi preprekami boril tudi izven kletke in si prinesel kar nekaj poškodb. Te so povzročile največ težkih trenutkov, med katerimi je bilo tudi pomanjkanje podpore iz strani družine za ta šport ter nezadovoljivi pogoji za trening. Kljub temu se vse da, če se hoče. Spoznal sem Slobodana Marinoviča, ki mi je ves čas kot mladoletniku pomagal maksimalno, kot je lahko. Brez njega ne bi mogel biti, kjer sem. Treniram kot vrhunski športnik in se temu posvečam 100 odstotno. To so bile moje sanje odkar sem se začel ukvarjati s tem športom. Zdaj so veliko večje. Želim postati najboljši na svetu.
Zmaga do pasu v 94 sekundah. Nam jo opišeš? Kakšna čustva si ob tem doživljal?
Pritisnil sem ga ob kletko in prisilil, da stopi z mano v izmenjave ali da gre v rušenje. Zadel sem ga v eni izmed izmenjav z levim krošejem, zaradi česar se mu je malo zvrtelo, vsaj tako je delovalo. Hotel sem ga zadeti s še nekaj dobrimi udarci, da bi zaključil borbo. Šel je v rušenje, kjer sem ga prijel za vrat z davljenjem imenovanim giljotina, objel z nogami in tako prisilil, da se preda. Občutek je bil fenomenalen, vse je šlo po načrtu. Pripravljen sem bil za pet rund vojne, a se je vse hitro odvilo v mojo korist, tako da sem bil noro zadovoljen 🙂
Včasih si veliko treniral v fitnesu. Kako se zdaj fizično pripravljaš za zahtevne borbe?
Da, to sem prakticiral v srednji šoli, ker nisem imel pravega znanja, kako pravilno trenirati za čim boljšo fizično zmogljivost in pripravljenost. Zdaj je pristop popolnoma drugačen. Veliko treningov imam v fitnesu, a ne treniram na pristop bodybuldinga kot sem to počel v srednji šoli. Žal takrat še nisem imel znanja. Boljše je bilo to kot nič. V Sloveniji treniram z Anžetom Mackom in Karimom Al Salehom. Ogromno delamo na motoriki, eksplozivnosti, moči, kondiciji, velikokrat pa vse to povežemo. V ZDA pa za te treninge skrbi Daru, odličen trener, ki je tudi svetovno poznan.
https://www.instagram.com/p/BkYYAsAFQMT/?hl=en&taken-by=urosjurisic
Kaj pa psihološka priprava? Kako se spraviš v stanje, da te ni strah borbe in nasprotnika?
Ne pripravljam se psihično. Imam sicer določene rituale, ampak strahu v borbi oziroma pred njo ne občutim.
Kako številčna je tvoja ekipa? Kakšne funkcije opravljajo posamezni člani?
Moja ekipa je iz meseca v mesec večja. Imam ogromno trenerjev, s katerimi sodelujem. Dvomim, da se bo to število še večalo, razen v ZDA, saj sem se navadil s kom mi ustreza sodelovati. V primeru, da srečam nekoga, s katerim lahko napredujem, pa ga z veseljem vzamem v ekipo. Imam veliko ljudi, ki mi stojijo ob strani v vlogi sponzorjev oziroma podpornikov. Z veliko večino imam prijateljski odnos, ne samo poslovnega. Vedno se bom trudil pokazati, da cenim njihovo pomoč in poskušal ljudem predstaviti, kdo mi omogoča, da se borim za svoje sanje. Ogromno mi pomaga tudi punca, ki je zagotovo moja največja podpora.
Kakšna je razlika v borbah in treningih v Sloveniji in Ameriki?
Razlika je ogromna, predvsem v pristopu. V Ameriki je to zares profesionalen šport in poklic, medtem ko v Sloveniji težko živiš od tega. Lahko si trener rekreativcem, a ne profesionalcem. Trenerji imajo od tega le veselja do športa in pomoči borcem. Ko bom imel možnost, bom vsem, ki so mi pomagali, povrnil za ves trud in pomoč. Kar se tiče borb, so v ZDA na zelo višjem nivoju. V Sloveniji pa imamo tudi odlične borce, predvsem v K-1 jih je veliko. V Ameriki je vse zelo nadzorovano s strani športne zveze, medtem ko pri nas ta sploh ne obstaja. Razlika je tudi ta, da v Ameriki v profesionalnem MMA-ju ne more tekmovati vsak. Mislim, da moraš imeti pred tem pet amaterskih borb, kjer so udarci v glavo s polnim kontaktom, lahko uporabljaš prijeme tudi iz tajskega boksa, boksa, K1, itd. Na amaterskih tekmovanjih so pravila strožje prilagojena za varnost tekmovalcev. Včasih je dovoljena kakšna zaščita, hitreje prekinejo borbo, ipd. Pri profesionalcih pa Športna zveza pregleduje, koliko in kakšne povoje za roke uporabljaš, stalno te nadzirajo, da ne bi česa dodal v povoje, pred borbo ne dovolijo nobenih energijskih napitkov. Preden borbe potrdijo, jih morajo odobriti športne zveze, da vidijo, če sta si borca približno enakopravna. Ne sme se namreč zgoditi, da bi se boril nekdo, ki nima nobene možnosti za zmago. Veliko je tudi zdravniških pregledov pred borbo in po njej. Za čas borbe smo borci v primeru poškodb zavarovani s strani organizacije, kjer se borimo. Če ne bi bili, se dogodek ne bi mogel odvijati. Če povzamem, v Ameriki je veliko več pravil kot v Sloveniji.
Kakšna izkušnja je bila nastop v American top teamu?
Izkušenj je zdaj že več, saj sem tu že šestič za dlje časa. Prvič sem bil pet mesecev in pol, drugič le dva tedna in potem se štirikrat po vsaj dva do tri mesece. V Ameriki ogromno napredujem, vsakodnevno delam z vrhunskimi borci, ki tekmujejo v UFC-ju, Bellatorju in ostalih velikih organizacijah. Trenerji živijo za MMA, vsakodnevno delajo z ogromnim številom profesionalcev in tako dobijo odličen občutek, kaj je za nas najboljše. Plan treningov sestavi glavni trener Conan Silveira, ki je več ali manj stalno v telovadnici in nadzira vse treninge. Če imaš večjo borbo, si s tabo ogleda tudi nasprotnika in sestavi »game plan« oziroma taktiko za borbo ter morda odvodi individualen trening, kjer popravlja manjše detajle. Vse je na vrhunskem nivoju, posebej prilagojeno za MMA.
https://www.instagram.com/p/BjWF6GcFDMG/?hl=en&taken-by=urosjurisic
Kako si se počutil v ameriškem resničnostnem šovu Ultimate fighter?
Občutki so bili zanimivi, želel sem si pokazati kaj znam, a nisem. Kljub temu so trenerji opazili talent in pripravljenost za garanje, zato so me veliko bolje sprejeli. Vse skupaj je bilo zanimivo. Prvič sem vsakodnevno treniral s tako dobrimi borci in videl, da mi gre odlično. Spoznal sem, kako v Ameriki poteka delo športnih komisij, kako pomemben je tudi »show biznis«, celo bolj kot sem takrat mislil. Veliko sem se naučil.
Kakšne načrte imaš za prihodnost?
UFC! Pred tem imam borbo 17. novembra v Areni Bonifika v Kopru. Gre za dogodek Legends Collide, kjer se bo borilo tudi nekaj najbolj vročih imen K1 in MMA v Sloveniji. Komaj čakam dogodek, saj verjamem, da bomo napolnili areno in že nestrpno pričakujem borbo. Borim se proti enemu najboljših Hrvatov v moji kategoriji, Ivanu Gluhaku.
